Razpis za najem bark za 23. regato JK Odisej – 2014

Pozdravljeni,

Leto se hitro izteka, pa odborniki zato že razmišljamo za naša jadranja v naslednjem letu. Letos smo jadrali na Vektorjih 361, ki so se dobro izkazali, pa je zato tudi za naslednje leto IO JK Odisej potrdil našo tradicionalno jesensko regato v monotipu na istih barkah. Regata bo od 28.9 do 30. 9. 2013 v Zadarskih vodah.

Torej Jesenska regata za prehodni pokal JK Odisej 2014 je na jadrnicah Vektor 361, ki jih imamo možnost najeti pri Asta yachtingu v Sukošanu. Jadrnice so 3 kabinske, do 8 članov posadke. Glavno jadro je klasično. Število jadrnic je omejeno na 9 bark in je zato rezervacija jadrnice potrjena ob plačilu polovico najema jadrnice. Z rezervacijo jadrnice Vektor 361 je član kluba obvezen sodelovati v regati.

Vektorje 361 imamo rezervirane za obdobje od 27. 9. 2014 do 4. 10. 2014. V Sukošanu. Lahko jih najamemo za celoten teden, cena je enaka kot letos, 860 EUR. Delni najem od sobote do srede  je 610 EUR. V ceni je vštet spinaker.

Lahko pa se posamezna ekipa pridruži naši regati tudi na drugih jadrnicah. Za razred open se je možno udeležiti z vsemi jadrnicami. Recimo, dvo kabinske Bavarie 33/07, cena za celoten teden 820EUR, ali pa štiri kabinske jadrnice Vektor 401/02 za 880 EUR. Vključen je spinaker.

Transit log 90 EUR, se plača v gotovini ob prevzemu v marini. ( za Vektor 401 je t.l. 120€ )

Kavcija je v višini 1000 EUR, lahko pa se tudi plača zavarovanje kavcije v višini 300 EUR.

Priporočam, da zaradi omejenega števila bark pohitite z rezervacijo saj je število bark za tekmovanje v monotipu in po takih pogojih omejeno. Ponudba velja samo za plačilo do konca letošnjega leta. V naslednjem letu je napovedan povečan DDV na hrvaškem in zato ne morem zagotavljati enakih cen v naslednjem letu. Potrditev rezervacije in cene je ob najavi in po plačilu predujma za najem v višini 50% najemnine. Plačila sprejema blagajica JK Odisej Branka Vnuk.

Za vse dodatne informacije se lahko obrnete osebno name, mobi: 041/790-461.

 

Ljubljana, 20. november 2013

Milan GRAD

Predsednik IO JK Odisej

Advertisements

22. Regata za prehodni pokal JK Odisej 2013

Iz kapitanovega dnevnika…

No, najbrž malo preveč ambiciozen naslov, v resnici bo treba odpluti še kar nekaj milj, preden bom brez zardevanja lahko uporabil ta naziv. Vendarle – dnevniška oblika zapisa se mi zdi najbolj primerna da strnim nekaj svojih vtisov o našem celotedenskem druženju. Upam da mi naš skiper tega ne bo preveč zameril…

Ana, Luka, Drago, Srečo in njegov Black magic ter moja malenkost smo torej izpluli iz Červarja, se peljali do Zadarskega akvatorija, se tam udeležili jesenske regate JK Odisej in se vrnili spet nazaj. Poleg prijetnega druženja, napetih, razburljivih in tekmovalnih plovov smo osvajali in pilili jadralske veščine. Od nastavljanja jader, navigacije in nočne plovbe do timskega dela in preizkušanja meja, kaj še zmore jadrnica in posadka… A več v nadaljevanju.

Petek, 27. september 2013

Končno petek! Še tole novo verzijo namestimo v produkcijsko okolje, potem pa ob 12 odrinemo. Ana, Luka in jaz se peljemo v Červar, tam nas že čaka Srečo, pridružil se nam bo še Drago in nato odrinemo. Ja, vendar načrti so zato,da jih kršimo. Ob 12 aplikacija seveda še ni nameščena in pridelamo si prve pol ure zamude. K sreči ni bilo nič pretresljivega, Markus bo gotovo zmogel dokončati sam, drugače imam pa s sabo telefon, pa se bomo šli telefonsko podporo…

Po avtocesti nam gre kar hitro, kaže da bomo zamudo uspeli nadoknaditi. Na poti do mejnega prehoda Dragonja začne deževati. Ja, res je napovedan jugo, upamo da ne bo cel teden tako deževen. Na naše veliko veselje se vreme do prihoda v marino zjasni, posije še sonce, nobenega klica iz službe… morda se bo pa vse dobro izšlo.

Iz Červarja odrinemo malo pred 16, smer Poreč. Motoriramo, saj moramo še namestiti regatno glavno jadro. Ker je morje kar valovito, se Srečo odloči da bomo to delali v zavetrju poreške obale. Takoj ko zaplujemo za otoček Sv. Nikola, se morje res umiri in namestimo jadro. Dvignemo ga na polno, razvijemo še genovo in … jadramo.

Nastavimo jadro za orco in gremo. Za seboj pustimo Vrsar, Rovinj, določimo kurz po zunanji strani Brionov in vozimo, vozimo, vozimo… Veter piha ravno prav, stemnilo se je, opazujemo svetilnike, občasno z baterijo posvetimo v windex – dobro, krmar še vedno drži pravo smer. Sicer je pa tale nočna vožnja odlična vaja za pridobivanje občutka na krmilu. Ko enkrat začutiš barko, silo s katero sili v veter in njen odziv na premike krmila naenkrat vsi instrumenti postanejo odveč indejansko lahko voziš z zaprtimi očmi.

Nekje pri Brionih se razkadijo tudi oblaki in lahko občudujemo zvezdno nebo. Žal veter ugasne in pomagati si moramo z motorjem, sicer nocoj ne bo nič spanja. Pripeljemo se do Verude, na hitro pospravimo jadra in vržemo sidro. Ura je že 2 zjutraj. Preden zaspim, preverim še telefon – dobil sem SMS od Urše. Pravi, da je šla namestitev gladko in da so končali že ob dveh. Zakaj nikoli ne končamo ob dveh, če sem jaz zraven ???

Sobota, 28. september 2013

Zgodnje vstajanje, pred 7 že izplujemo, dvignemo jadra in nadaljujemo. Še vedno jugo, na srečo brez padavin. Objadramo Porer, smer Unije. Nekaj malega valov, oblačno a brez padavin, sicer pa konstanten veter, ponovno vozimo stabilnih 5-6 vozlov.

Na Unijah se pokaže sonce, privoščimo si kosilo in nadaljujemo. Srakane, Lošinj. Peljemo mimo Čikata, pri Sunčani uvali veter pojenja, spet si pomagamo z motorjem. Peljemo skozi preliv med Sv. Petrom in Ilovikom, obnovimo pravila za plovbo okoli lateralnih oznak. Sicer je rdeča, a mi se peljemo v smeri NW-SE, zato jo moramo pustiti na desni. Bo kdo malical? Ne, nihče ni lačen, dokler prvi ne začne jesti. Nato pa v pol minute od stanja “nihče ni lačen” do “vsi jemo”. No, ko se okrepčamo nadaljujemo skozi preliv med Silbo in Olibom. Stemni se, vozimo mimo Ista in Molata. Dobro nam gre, ob 22 bomo že na severnem delu Ugljana. Soglasno sklenemo, da plovbo podaljšamo do Iža. Pred otokom Knežakom najdemo prosto bojo, ob polnoči se privežemo, spanje.

Nedelja 29. september 2013

Še vedno jugo, oblačno, malo več valov kot prejšnej dni. Odpeljemo proti Ždrelcu, kjer se srečamo s floto JK Odisej. Prevzamemo regatne papirje in se pripravimo na start. Vozili bomo palice, pripravimo prvo krajšavo na glavnem jadru. Ja naporno bo, ampak prva krajšava je kompromis med nagibom nekoliko večjim od optimalnega pri orci in še vedno dovolj veliko površino jadra pri plovbi z vetrom.

Startamo! Gneča, a se dokaj hitro razkropimo. Pri obratih z Dragom meljeva na vinču, roke imava že do kolen. K sreči lahko pri vetru v hrbet malo počivava. Vsi vozimo metuljčka, nihče se ne odloči za spinaker. Pri tem vetru in valovih bi imeli z njim verjetno več dela in težav kot koristi. Najbrž bo pri navigacijskem plovu drugače, tam bo stranica z vetrom v hrbet dovolj dolga, da bo spinaker smiseln.

Palice odpeljemo solidno, smo v prvi polovici. Srečo nas tolaži, da bo pri manjšem valu bolje. Bomo videli. Pred nami pa je še navigacija do Brbinja. Start je enak kot pri palicah, enkrat okoli boje, bočni veter do Iža. Veter še nekoliko pojača, vala je več kot pol metra, največji so morda blizu enega – ali pa se samo meni zdijo tako veliki… Pri Ižu dvignemo spinaker. Drago prevzame pozicijo bowmana, jaz mu pomagam pri jamboru. Če povem, da je bil moj najljubši predmet v šoli matematika in ne telovadba, potem ni kaj dosti dodati k opisu mojih občutkov, ko se plazim po palubi in pomagam pri obratu. Srečo je prevzel trimanje, Ana pa po njegovih navodilih krmari.

Vozimo kar precej na bok, nagiba nas, a videti je še kar obvladljivo. Ana na krmilu se sicer ne strinja, ima veliko dela s kompenziranjem valovanja, ki nas kar grdo valja. A v tem trenutku popusti tangun – brac je ušel tja nekam gor pod nebo. Z Dragom greva reševat situacijo, prvič izkusim kako je, ko v močnem vetru spinaker vleče tako močno, da niti s celo svojo težo vrvi ne premaknem za več kot deset centimetrov. Zadaj očitno Sreču uspe popustiti pravo vrv in z Dragom ujameva spinaker in ga vpneva nazaj v tangun. Vrneva se nazaj v kokpit. Oddahneva si, Srečo napove da bo zdaj on prevzel krmilo, a tangun ni tega mnenja. Brac ponovno pobegne, z Dragom rešujeva situacijo a sedaj se tangun odpne še od jambora! Boriva se še nekaj trenutkov, spinaker vihra nekje nevemokoliko metrov nad našimi glavami, svoje doda še val – naenkrat se obrnemo močno v veter, bum zaorje po vodi, vsi se držimo za karkoli nam pač pride pod roko. Stojimo na površinah, ki so običajno vertikalne in se sprašujemo kaj sedaj. Nekako nam uspe popustiti škoto glavnega jadra in spinaker, barka se zravna in po hitrem postopku poberemo spinaker. Dovolj za danes, do nadaljnega peljemo metuljčka.

V Brbinj pripeljemo med zadnjimi, se privežemo in končno nam adrenalin nekoliko popusti. Zunaj se ulije, zato je družabni večer prestavljen za nekaj ur. Vmes si po dveh dneh končno privoščimo kuhano hrano – Ana je prava mojstrica za tortilje.

Končno preneha deževati, večer se nadaljuje s prijetnim druženjem. Srečujemo stare znance, spoznavamo nove, analiziramo dogodke dneva. Kmalu občutimo, da smo že dva dni vozili nočne, še kar zgodaj se spravimo spat in nabirat moči za naslednji dan.

Ponedeljek 30. september 2013

 Videti je, da nas je fronta bolj ali manj že prešla, saj se zbudimo v jasno jutro. Iz Brbinja se odpeljemo do Rave,kjer nas čakajo tri palice. Vetra je manj, valov praktično ni – videli bomo, kako se Black magic obnese v teh pogojih.

In res – startamo odlično, med orco lovimo ubežnike, delo s spinakrom je danes prava pesem. Tudi tangun je po Srečovem posegu videti bolj ubogljiv, niti na misel mu ne pride, da bi se odpel. Dva plova gladko zmagamo. V tretjem plovu žal prehitro startamo in čaka nas kazenski obrat. Nekaj mest sicer še pridobimo, a tretje zmage danes ne bo.

Zvečer se odpravimo v marino Veli Iž. Pridružimo se družbi, ki obuja spomine na ustanovitev JK Odisej pred 25 leti. Večer nam mine v obujanju spominov in uživanju ob morskih dobrotah.

Torek 1. oktober 2013

Zadnji regatni dan, mislim, da smo vsi že malo utrujeni. Vsaj meni kar odleže, ko slišim, da najprej peljemo navigacijski plov okoli Rave do Žmana. Po eni stranici orce razvijemo spinaker, znajdemo se na drugem mestu, takoj za posadko LPKF. Hitro se oddaljujemo od preostale flote in začne se napet dvoboj. Pri uvali Rava jih dohitimo, nato sezačne igra živcev. Praktično vse do Žmana se vsakih 10 min izmenjamo na prvem mestu: najprej oni, nato mi, pa spet oni, mi, oni,… Dokler med Žmanom in Krknato veter popolnoma ne ugasne!

Še enkrat se izkaže, da tekma ni končana, dokler barka ne pripluje skozi cilj. Med tem, ko smo se zibali na vodi in čakali na veter, nas je preostala flota ujela. Naenkrat se je tekma začela znova. Gneča na zavoju okoli Krave, spuščanje spinakrov, klici “Vode” – k sreči ni prišlo do nobenega trka. Karte so bile na novo premešane in spustili smo se v zaključno orco v cilj. Nekaj mest smo sicer izgubili, a še vedno smo bili dovolj pri vrhu, da smo pričakovali solidno uvrstitev.

Odpeljali smo še eno palico in s tem zaključili regato. Privezali smo se v mandraču v Žmanu in si nekoliko odpočili do večera. Dan smo zaključili s razglasitvijo rezultatov in zaključno večerjo. Naša posadka je v razredu Open dosegla tretje mesto, z nekaj več sreče (en ponesrečen start in brezvetrje ob zaključku navigacije) pa bi lahko posegli vsam vrh. Pa drugo leto!

Sreda 2. oktober 2013

 Po napovedi burje nam Srečo prekriža naše načrte o lenarjenju. Če hočemo izkoristiti ugoden kot vetra je najbolje, da odrinemo čimbolj zgodaj, popoldan se veter lahko obrne na NW in namesto vetra v bok bi morali voziti ostro orco. No ja, počivali bomo kdaj drugič, odpravimo se iz Žmana vzdolž Dugega otoka proti Molatu in naprej mimo Ista proti Premudi. Na poti se čimbolj zadržujemo v zavetrju otokov, ki nas ščitijo pred neposrednim vetrom in valovi. Kljub temu se odločimo za prvo krajšavo, kar se izkaže kot ustrezna odločitev. Hitrost je še vedno okoli 6 vozlov, a pritisk na krmilo znatno popusti. V daljavi opazujemo skodrano obzorje Virskega morja in smo zadovoljni, da plujemo med otoki.

Pripeljemo do Premude in se privežemo na javni privez. Po bližnjem srečanju z lokalnim posebnežem in burni izmenjavi mnenj nam Srečo le uspe izboriti prenočišče. Drago med tem pripravi odličen brodet iz rib, ki nam jih je včeraj poklonil Miro. Končno tudi nekaj turizma – zvečer se odpravimo na sprehod po otoku. Za orientacijo nam služi kažipot, ki ga najdemo na vrhu otoka: na desno ide se tamo, a na levo vamo. Ogledamo si še severno luko, kjer si burja še vedno daje duška in skoraj metrski valovi butajo ob obalo. Po povratku na barko se po kratkem postopku odpravimo spat.

Četrtek 3. oktober 2013

Zjutraj vstanemo in odrinemo proti Unijam. Pot nas vodi mimo Ilovika in Lošinja, veter pa ima svoje muhe. Na južnem delu Lošinja se popolnoma obrne – si upamo in se nam da dvigniti spinaker? Nedeljske travme so očitno že popustile, tokrat vlogo bowmana in njegovega pomočnika prevzameta Luka in Ana. Odlično, peljemo se… Nato veter popusti, pa obrne, še bolj popusti… odnehamo in si pomagamo z motorjem. Pri Srakanah se ponovno okrepi, burja nas hitro ponese do Unij. Odmor, kosilo, kava in priprava na prečenje Kvarnerja. Dobro se oblečemo, še vedno piha burja. Dvignemo glavno jadro do prve krajšave, odvijemo pol genove in – vozi Miško!

Barka vozi skoraj sama, hitrost tudi ob skrajšanih jadrih redno presega 7 vozlov. Valovanje zmerno, ko enkrat ujameš ritem, voziš na pamet… dokler te občasno ne preseneti kakšen izven serijski val. Vsak sedmi, pravi stara modrost. A mi se ne damo in po dveh urah in pol smo v Istri. Na jadra prevozimo še preliv med Fenoligo in celino, k sreči šele doma preberem kaj piše v 888 lukah in lučicah: vozite samo podnevi in v mirnem morju… A ob izvrstnem navigatorju in mirni krmarjevi roki uspešno izpeljemo tudi ta podvig. Ponovno sidramo v Verudi in se pripravimo na naslednji dan.

Petek 4. oktober 2013

Startamo in peljemo mimo Pule, po notranji strani Brionov. Plovbo med otoki in oznakami izkoristimo za vajo iz navigacije. Iščemo oznake, dajemo navodila krmarju, skrbimo za optimalno nastavitev jader, dokler je še kaj vetra. Napoved namreč spet omenja prihod fronte, veter se bo obrnil na jugo in v vmesnem času lahko pričakujemo bolj žalostne vetrovne razmere. Izkaže se, da so imeli vremenoslovci prav, severno od Barbarige si moramo že pomagati z motorjem. Obplujemo otok Sv. Andrija, si ogledamo plezališča v Rovinju in se odpravimo proti Vrsarju. Tam pristanemo, natočimo gorivo, kosilo in naprej proti domu. Veter praktično popolnoma ugasne, vse do Črvarja se ne zgodi nič posebnega več. Pristanemo v marini, Drago nas zapusti – mudi se mu domov. Ana, Luka in jaz pa bomo jutri še malo potrenirali.

Sobota 5. oktober 2013

 Zjutraj se vreme sfiži, kratkotrajno ploho izkoristimo za ponavljanje teorije o manevrih pri pristajanju. Ko končamo, naredimo nekaj krogov med pomoli v marini, vadimo vzvratno vožnjo, pristajamo na bojo, bočno, vzvratno na krmo. Vetra ni dosti, zato nam gre kar dobro od rok. Ko se bomo samostojno odpravili na jadranje, bom imel dovolj dela sam s seboj, zato je pomembno da tudi ostali člani posadke vedo, kaj početi. Ko ponovno začne deževati, je to znamenje, da imamo za ta teden dovolj. Še zadnji pristanek nazaj na Srečov privez, pakiranje, prtljaga, zaključna kava. In nato – stisk roke in na svidenje do naslednjič.

Kaj naj povem za zaključek? Z moje strani so bila pričakovanja izpolnjena. Doživeli smo intenziven jadralni teden, prevozili smo preko 350 milj, odpeljali tri nočne vožnje, osvojili tretje mesto na regati, doživeli konkretno štraorcado in za deset minut popravili Srečov hitrostni rekord v vožnji čez Kvarner. A kljub intenzivnosti nismo pretirano utrujeni, nikoli nismo imeli občutka da smo v resni nevarnosti in vsi komaj čakamo na naslednje podvige.

Še zahvala Sreču, ki nas je vzel s seboj in pohvale JK Odisej za odlično organizacijo regate.

Zapisal:  Tadej Mali

Slike med njimi tudi rezultati:
https://plus.google.com/photos/104403955955239686886/albums/5943997999152297329

45. Barkolana no krovu Black Magica

Zapisal:  Srečko Škrlec                                                                               Ljubljana  30.10.2013.

JADRAMO  NA  BARCOLANO,  TRST JE NAŠ !!       11.10.2013  do 13.10. 2013.    ( BM 611)

Pred jadranjem sem v kabino moje BLACK MAGIC  pritrdil plaketo, težko bronasto ploščico, priznanje, ki mi ga je za mojo dvajseto udeležbo na regati v Tržaškem zalivu poklonil organizator.

Petek 11.okt 2013.   Pozno popoldne se v Črvarju vkrcamo trojica: Hotimir, Miro in Sreč. Vremenska napoved je neugodna, že ponoči naj bi pričelo deževati. Seveda obvelja moja ideja, izkoristili bomo trenutno še suho, vetrovno noč. Ura je 19:30, v zmerni burji odjadramo proti Italiji, do Lazareta, kjer ob 01:30 privežemo ob pomol, suhi in odlično razpoloženi po lepem nočnem jadranju. Vzporedno z nami je jadral še Miro Kapelj s svojo barko, priveže se nam na bok. Nato pa skupna rahla večerja, ob pogovoru prijetna sprostitev adrenalina po nočni vožnji, seveda ne pozabimo razpeti tendo, le uro kasneje prične deževati, mi pa spat.

Sobota zjutraj:  dolgo spanje, ob 11.00 pride Dejan, sveži rogljički, dober zajtrk,  dan se začne  ….

Preberi dodan zapis, ki ga je spisal Dejan…(spodaj)

Nedelja zjutraj:  na obali v Trstu se vkrca še Mare, peti član naše ekipe. Odhitimo na start, regata se prične;    ob 14:18 prečimo ciljno linijo.

V Lazaretu se od nas poslovita Dejan in Mare, le trojica ostane na Black Magicu, brez zaustavljanja odplujemo proti Črvarju, vetra ni, poje le motor. V domači luki privežemo ob 21:30. Slovo od ekipe, jaz bom na BM prespal še eno noč,  čaka me še pospravljanje opreme na barki in čiščenje…

Za rezultate glej : www.barcolana.it

Prvo slikce:

45. Barkolana                            zapisal Dejan Volk

Že nekaj časa sem razmišljal o udeležbi na barkolani, a so mi zgodbice o gneči in kakem trku, zbijale željo po sodelovanju, na tem velikem jadralskem dogodku. Tokrat je vremenska napoved kazala na šibek severnik ali bonaco. »No«, sem si rekel, »v brezveterju se ne moremo zaletavat kot norci in spravljat posadko in jadrnico v nevarnost«.

V torek pet dni pred Barkolano sem poklical Srečka Škrleca in na mojo srečo je še imel prostor na svojem Black Magicu ter me z veseljem sprejel v posadko. Vkrcal sem se v soboto ob 11h dopoldne v kraju Lazaret, ki leži tik ob meji Slovenija Italija. Black Magic je bil na v Lazaretovem mandraču privezan na pomol že od 2h zjutraj. Posadka Magica: Srečko, Miro in Hotimir so v deževnem jutru podaljšali počitek in nikomur se ni mudilo po dežju izpluti proti Trstu. Na bok Black Magica je bila privezana tudi Trobentica Mira Kaplja. Ob mojem prihodu so se zbrali na Trobentici na jutranjem čaju. Moj prispevek so bili rogljiči, ki sem jih nabavil v Ankaranski skaščičarni, kar tako, da se malo posladkamo. Ura je bila že čez poldne, dež se še vedno ni ustavil in če že ne moremo jadrat bomo pa jedli, smo se vsi strinjali. Klasično jadralsko kosilo: špageti ter s čebulo izboljšan golaž iz konzerve je lepo teknil. Med kosilom je prenehalo deževati, tako smo lahko takoj po obedu pripravili barko za regato. Prilepili smo startni številki in napeljali vrvi za špinaker nato se je spet ulil dež. Tokrat le za pol urce, ravno prav časa, da smo skočili v jadralske obleke in pospravili stvari po kajuti.

Končno odplujemo proti Trstu. Prvo smo malo vijugali med školčišči in prav kmalu dvignili obe jadri. Vetra je bilo le za vzorec, vseeno smo si razdelili naloge in preizkusili nekaj prečenj. Spinakerja nismo preizkusili, delala se je že noč in v Trstu je potrebno čimprej poiskat primeren privez. Bolj kot smo se bližali Trstu več in več jadrnic smo srečevali. Pogled na pomole je bil veličasten; jadrnica pirjadrnici, tudi do deset privezanih bok ob bok. Zaplujemo nekaj pomolov severneje od glavnega priveza velikih maksijev in ugledamo malo zaseden pomol ter se privežemo na bok barke tretje v vrsti od pomola. Na privezu se še nismo niti dobro seznanili z našimi sosedi, ko so od nekod prikorakali cariniki  in po njihovem v svetovnem Italijanskem jeziku razlagali, da je pomol od carine in da se za nepravilen privez plača 2000 EUR kazni. Nato je carinik v isti sapi nadaljeval in predlagal plačilo 109 EUR na vsako vrsto jadrnic. Izračunamo, da bi nas stalo približno 27 Evrov, vendar vseeno počakamo in opazujemo ostale, da vidimo kaj bojo naredili. Prepričevanja ni hotelo bit konec in se odločimo menjat privez. Kasneje izvemo, da verjetno ni nihče plačal, večina se je potuhnila v salone in čakala, da »vihar« mine. Prevezali smo se na nasprotni pomol, kjer smo bili šele deveta barka od pomola. Prehod na kopno čez 9 ograjc in palub je kar trajal in trajal.

Večer pred regato je v Trstu zelo živahno. Polno je stojnic, ki se jih večina sprehajalcel izogne. Bolj  kot stojnice so zanimivi maksiji parkirani na posebej za njih pripravljenem pomolu. Ravno med našim pohajkovanjem je prispela na privez tudi favoritinja Esimit Europa 2. Istočasno je potekala tudi nočna regata super lahkih jadrnic. Neverjetno hitro so plule v večerni šibki sapici po mirnem mandraču. Njihova prosojna jadra so kar žarela v soju žarometov. Vsako jadrnico, ki je prijhajala na bojo v mandraču je  spremljal reflektor, kar je za gledalce bil lep trenutek za foto termine. Po končani regati lahkokategornikov smo postali lačni in začelo se je iskanje picerije. Saj ne, da picerij ni bilo, ampak vse so bile do zadnjega kotička polne in v naprej rezervirane. Zato smo zavili: eno…, dve…, tri ulice stran od glavnega pomola in našli picerijo s še nekaj praznimi mizami. Kljub gneči smo pivo dobili precej hitro in se veselili kako postrežni so v Trstu. Vendar se je stvar kmalu zapletla. Kelnarca se je takoj po našem naročilu skregala s šefico, pograbila je svojo torbico in jezno odvihrala med množico ljudi. Spogledali smo se in ugotavljali, da pač eni ne prenesejo gneče. Kmalu jo je nadomestila druga natakarca, vprašala nas je če smo že naročili: »seveda smo« je bil naš odgovor »in to štiri pice«. Čakamo 15 minut, piva zmanjkuje, gneča vse večja in večja, nova kelnarca nima časa za nas. Od naročila mine 40 minut, nekatreri, ki so prišli za nami že polnijo želodce. Hudiča, prešine nas misel, da jezna natakarca sploh ni oddala naročila. Počakamo še 15 minut nato grem k šefici in ji razložim, da čakamo že urco od kar smo naročili pice. Takrat skoči u luft še picajolo, če gre še on bodo vsi v lokalu lačni, bolje da grem spet k mizi si mislim, se bojo že pomirili. Ni minila minuta, ko pride šefica, v roki drži listke z naročili pic, pregleduje listke in spračuje kaj smo naročili. Ko ji razložim naročilo, pokima in zamrmra: »eee, si, si« in odide. Sklep, jezna kelnarca je verjetno vrgla naše naročilo v smeti. Po pritožbi se nam je šefica osebno posvetila. Takoj dobimo novo rundo piv in pice priletijo po 10 minutah. Na koncu nas je šefica postregla še z »grappa« po naše šnopc, na račun hiše seveda. Potrudla se je tudi v znanju tujih jezikov in se zahvalila za obisk s »tankešn«. Zaradi kasne pice nismo zganjali cirkusa, časa smo imeli dovolj, zgledalo je zanimivo, pa še lakota se je razvila do zdrave meje.

Med pohajkovanjem nazaj na barko smo postali še ob uličnih glasbenikih jim prisluhnili ter jih pofotkali. Na Piazza Unita je bil koncert italijanske pevke. Ustavili s mo se za pesemico ali dve in odšli počivat, ura je bila že blizu polnoč.

Zbudimo se v prelepo jasno jutro, edino kar je kazilo mandrač med pomoli je bil rahel vonj po amonijaku. Ni bilo časa za jutranje uživanje v Trsu, morali smo pohitet, ker nas je pri pomolu z maksiji čakal peti član Mare. Odplujemo proti obali pri Piazza Unita kjer ugledamo Mareta. Ugledamo primeren prazen prostor obdan z bojami. S Srečkovo natančnostjo se s premcem približamo obali na razdaljo stopinje. Mare poda Miru torbo, se oprime ograjce nad sidrom, stopi na poličko in odrine barko od pomola. Elegantno ni kaj, Srečko doda malce plina in vzvratno izpluje izven področja privezov maksijev. Posadka je sedaj popolnjena, naslednje cilj je startna linija med gradom Miramar in Trstom. Malo še pomotoriramo ura se bliža deveti do starta ob desetih je še dovolj časa,  dvignemo jadra in lagodno odjadramo proti startni liniji Barkolane. Vetra je le za vzorec vendar se premikamo. Jadrnic, ki pluje proti startu je ogromno, večina je na motor in se nam po pravilih izogibajo. Na startno linijo prispemo le 10 minut pred startom regate. Srečko najde nekaj prostora med množico jadrnic, ki se že drenjajo na startni liniji. Zapeljemo nekako tri, štiri dolžine barke izza linije kjer je malce manjša gneča. Po občutku je naš startni položaj nekje v sredini linije, nekoliko bliže Trstu. Srečko noče izzivat sreče in ostanemo v tretji startni vrsti, kjer je vsaj nekaj manevrskega prostora. Gledam na uro, še pet minut do starta. Po uradnem kanalu se objavi startna procedure motorji večine jadrnic ugasnejo. Je pa nekaj šalabajzerjev, ki lažje manevrira s prižganim motorjem. Ker ni skoraj nič vetra in ni nevarnisti na staru vklopim kamero na telefončku in posnamem gnečo. V objektiv ujamem tudi kapitana, ki mu v brezvetrju s samo glavnim jadrom jadrnica zelo lepo drsi med ostalimi. Motorista si prisluži nekaj žvižgov in nelagodnih opazk. Do starta sta še dve minuti skušamo pripravit jadra, da dobijo obliko vendar brez uspeha, čista bonaca. Po radiju se prične odštevanje zadnjih sekund odjekne strel iz topa in start. START!? V galnem nič, noben se ne premakne. Nese nas nek tok, mogoče vetrc, nevem kaj, obrne nas rahlo proti severu. Situacijo poskušam rešit ročno s postavitvijo genove na druge uzde vendar dosežem le to, da se jadrnica začne pomikati ritensko. Pogledam Srečka, in ja, pozna zadevo, se zgodi, večina stoji, mi pa nazaj, počasi se ritensko približujemo peištirideset čeveljski jadrnici z italijansko posadko. Obe posadki sta že pripravljeni z bokobrani. Poskušam prepričat deklico na nasprotni barki, da se odrineva z rokami vendar ne pristane. Nevem ali smo se le rahlo naslonili na bokobrane ali je rahlo pihnil vetrc, Balck Magic se je spet začel obračat v pravo smer in po polžje ubral proti jugu, proti startni liniji. Kmalu po prvem srečanju se nam je z desne začela bližat barka z nekaj več kinetične energije, vendar še vedno ne dovolj, da bi njihovo krmilo zadovoljivo delovalo, jadrnici sta bili na kurzu trka. Tokrat ni šlo drugače njihov genaker rogelj je preveč grozeče lezel proti ograjci Magica. Z ročnim manevrom in porivanjem smo pridobili nekaj desetink kabla hitrosti in se izognili trčenju. Po petnajstih minutah startne mrzlice le prevozimo startno linijo, jadrnice so se že malce razredčile in iščemo čist veter. Šibek zahodni jugozahodni veter je začel pritekati v jadra. Nekateri so dvignili genakerje, ki so precej lažja jadra in imajo večjo površino, vendar je Srečko pravilno vstrajal, da je bolje, da imamo genovo s katero se bolje manevrira v laški orci. Vetra je le za vzorec genova se noče lepo oblikovati, predvsem pa jo z vrvmi zapiramo in ne diha. Odločim se, da genovo držim v roki in reagiram na vsako sapico in smer vožnje. Vlečenje vrvi v tej bonaci je čista izguba časa in natančnega trima. Barka je pridobila nekaj hitrosti, kar je povzročilo, da smo si sami dodali še nekaj več vetra v jadra. Počasi smo se oddaljili od zasledovalcev in celo začeli lovit jadrnice pred seboj. Zelo smo bili navdušeni nad učinkovitostjo. Tudi večje boljše barke se niso tako dobro odzvale. Barke smo dohitevali in jih prehitevali. Nekajkrat so jadrnice s privertne strani uspele upočasnit našega Magica in ga prehiteti, vendar jim je Sreč vrnil milo za drago. Z uporabo genove na natančen ročni trim smo mi zavili na njihovo privetrno stran in odjadrali mimo. Nekje sredi regate se je zgodila zanimiva siatuacija, ko sta dve barki na naši zavetrni strani stale v bonaci s povešenimi spinakerji, mi pa mimo z 0.8 vozla. Kar predstavljam si zavist posadk, ki sta le nemočno spremljali naše mimoplutje. V nekem trenutku je padel veter na nič, poskušamo s spinakerjem in nič ne pomaga izgubimo precej časa, nekaj bark nas prehiti in Srečko zaukaže spinaker dol, genovo ven. Manever menjave jader nismo trenirali zato nam vzame več časa kot je potrebno in prepustimo še nekaj jadralnih mest tekmecem.

Po treh urah vožnje se bližamo prvi boji, vendar se je ne vidi, jadrnic je preveč in le spremljanje črede jadrnic pred seboj daje slutiti kje se nahaja boja. Ugotavljamo, da smo zapluli preveč zahodno. Spet damo špinaker gor. Tokrat gre vse po maslu, ker plujemo na polkrmni do bočni veter vozimo slalom med ostalimi jadrnicami, nekajjkrat jih moramo spustiti predse, ker smo na levih uzdah. Preden zavijemo in ugledamo bojo opravimo vsaj 6 krožej. Zadje kroženje opravimo taktično v pravem trenutku, ko smo na levih uzdah in bi morali spustiti mimo tri jadrnice, se odločimo, da krožimo prej in se postavimo pred njih. Po tem manevru zagledamo bojo, ki jo lepo dosegamo s polnim spinakerjem na desnih uzdah. Na boji je precej gneče vendar imamo srečo in neposredno pred nami ni jadrnic. Na smeri proti boji spet dobimo dober zalet in lovimo barke pred nami. Tik pred bojo se odločimo za spust spinakerja, naslednji kurz je bolj v veter in genova deluje bolje kot špin. Manever je odlično uspel hitrosti nismo izgubili in še večjo manevrsko sposobnost smo dobili do bark, ki so plule na genakerjih ali spinakerjih. Mimo boje zavijemo močneje v veter, kjer ostali z genakerji ne zmorejo. Čist veter nam, da svežih moči in spet začnemo počasi prehitevati celo floto, ki se razteza 100 do 150m na široko proti jugu. Na naši privetrni strani ni skoraj nobene jadrnice. Na celi stranici do ciljne boje nas prehitita po privetrni strani le dve jadrnici. Bližamo se cilju opazujemo koliko bark je že prispelo v cilj in ocenjujemo našo uvrstitev. Srečko nam pove, da je do sedaj bil najboljši 395. Ugotavljamo, da smo blizu te znamke vendar si nihče ne upa napovedati boljšega mesta. V cilj prispemo ob 14h in 18 minut. Ciljno bojo obplujemo na njeni južni strani in jo pustimo na desni. Pričakujemo, da bo vlačilec oznanil in naš prihod v cilj vendar se to ne zgodi. Zato počakamo še malo s slavjem in plujemo še nekaj dolžin barke mimo boje. Po nekaj trenutkih nagotovosti planemo pokonci in si čestitamo za uspešen prihod v cilj. Pogled nazaj razkrije še ogromno bark, ki se trudijo prispeti v cilj. Ugotavljamo, da smo se dobro uvrstili. Stave o uvrstitvi so padale. Najslabšo sem podalj jaz 525, čeprav sem prvo izjavil 425, Kdo bi si takrat mislil, da bo pravi rezultat 325 in to najboljša generalna uvrstitev Srečka na Barkolani.

Po cilju zavijemo na jug v smeri Lazareta. No, do Lazareta je še slaba urca jadranja in jo izkoristimo za polnjenje želodcev. Iz Srečove zaloge postrgamo: kranjske klobase, jajca, kruh in nekaj za na žlico. Z veseljem pohlastamo pripravljeno hrano in popijemo kozarček vina. Čas je za slovo. Magic parkira bočno na pomol v Lazaretu, z Maretom izstopiva, Srečko, Miro in Hotimir nadaljujejo pot proti Červarju.

Urco pred polnočjo pogledam neuradne rezultate Barkolane in sporočim Sreču velselo novico, da smo na 323 mestu.

Verjamem, da to ni moja zadnja Barkolana.

Zapisal in doživel

Dejan Volk                                                                                             Bilje 29.10.2013