Od Tinjana do Sečovelj, februar 2011

Sobota, 12. februar 2011

Zbudimo se v nič kaj prijazno sobotno jutro. Oblaki, mraz. Gremo na Primorsko pa, da vidimo kako je tam.

Pa lepo po vrsti. Zborno mesto je pri Dolgem mostu med 8 in 8.30. No,  ali se bomo zbrali?

Pol ure se zbiramo pa se še najde nekdo, ki zamudi. Končno se posedemo po avtomobilih in se odpeljemo proti obali. Po poti nas celo pozdravi sonce, ampak to je od njega za tisti dan tudi vse. Naš prvi cilj je Tinjan, nič zahteven hribček (374 m) nad malo kraško vasico Osp. Znana je  po plezalnih stenah za učenje  začetnikov.
Torej krenemo z avtoceste na Črnem kalu, se zapeljemo v Osp in tam parkiramo.

Pohodne čevlje na noge, nahrbtnike na ramo in gremo.

Prijetna pot nas vodi rahlo navkreber.

Vmes naredimo nekaj fotk za spomin

Imamo tudi vodnico v obliki simpatične kužke, ki nas je spremljala do vrha in nazaj.

Na vrhu nas pričaka majhna, zaspana vasica, ki pa ni najvišja točka na Tinjanu. Stolp z oddajniki in prejemniki je segal še višje. Boljši razgled po oddaljenih krajih nam je zastiralo oblačno nebo. Pa vendar smo si bližnjo okolico le lahko nekoliko ogledali.

Malce se pogrejemo s šnopčkom, se razgledamo naokoli, potem pa pot pod noge in nazaj v dolino.


Sliko smo posneli ob povratku z Tinjana. V ospredju je naša štirinožna vodnica  rjave barve, v ozadju pa stene v Ospu, kjer mladi trenirajo plezanje.

V vasi se pri avtomobilih preoblečemo, se poslovimo od naše štirinožne vodnice-kužke in hajd naprej.

Naša naslednja postaja je pokušanje žlahtne kapljice v bližnjih Dekanih. Zaradi dobre arome in dobrega okusa, je nekaj stekleničk romalo tudi v naše prtljažnike.
Čas je za kosilo. Zapeljemo se do gostilne KAPITOL, dober kilometer od Lucije proti Sečovljam. Hobotnice, ribice, tartufi in bobiči so le nekatere dobrote, ki smo si jih privoščili, pa še malo refoška je steklo po naših grlih.

Vsega kar smo pojedli pa nismo želeli pokazati

Okrepčani in dobre volje, se večji del izletnikov odpravi proti solinam. Manjši del, ki si jih je ogledal že pred časom pa po svoje in proti domu.
Vstopimo v krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 6,5 km2 površine. Sečoveljske soline so skupaj s Strunjanskimi najbolj severno ležeče soline v Sredozemskem morju. So ene redkih, kjer se sol pridobiva po več stoletij starih postopkih. Ogledali smo si predstavitev pridelave soli in se sprehodili po tem enkratnem parku, ki ga je vlada RS proglasila za kulturni spomenik državnega pomena. PRIPOROČAMO OGLED!

Prijeten izlet in druženje smo zaključili v znani slaščičarni v Portorožu. Slaščice so bile več kot odlične (tudi priporočamo).

Se vidimo na naslednjem izletu!

Uredil: Vladimir Brence