XXIII. predbožično jadranje, december 2010

Vrsar–Susak–Premuda–Veruda, 8.-11. december 2010

Jadralna sezona v letu 2010 je končana, vrhovi hribov in planin se že odevajo v belo zimsko obleko in tudi doline je že obiskal sneg in mraz. To je čas, ko tisti, ki so tako ali drugače povezani z morjem in barkami urejajo vtise iz poletnih potepanj po morju, se ob čaju ali kuhanem vinu v krogu somišljenikov v toplih sobah pogovarjajo o visokih valovih in močnem vetru, ki so jih premagovali v iztekajočem se letu. Vse jadralne regate na severnem Jadranu so že zaključene, pokali razdeljeni in jadralci so se že razšli z dobrimi željami za srečanja v novem letu.

Peščica jadralskih navdušencev pa se srečuje vsako leto, letos že triindvajsetič zapored, na jadranju drugi teden v decembru na merjenju moči in sposobnosti v jadranju: Vrsar–Kamenjak–Susak–Premuda–Veruda v dolžini cca 120 N. Vreme, zimske razmere, nočno jadranje, močni vetrovi so sestavni del regate in le bonace prisilijo regatni odbor k alternativnim scenarijem, ki skrajšajo celotno dolžino regate. Tudi letos je jadranje potekalo čez celotno distanco v ugodnih pogojih za jadranje.

Posadko na Black Magic je Srečo (Srečko Škrlec) sestavil iz članov, različnih po starosti, sposobnostih v pomorskih veščinah in jadralskem stažu. Na regati smo ob Srečku Škerlecu sodelovali: Milan Živanovič, LjubčoTaseski, Dejan Lavbič, Igor Oblak in Božo Dajčar.

Vremenska napoved s toplo in hladno fronto ni obetala dopustniškega jadranja, česar pa udeleženci, okrog 70 po številu, niti ne pričakujejo. Že pot iz Maribora do Červarja je bila mestoma pravo plazenje skozi meglo in rosenje. V Červarju smo se dobili skoraj sočasno: eni iz Ljubljane, drugi iz Štajerske. Ni izostala dobrodošlica Sreča na Black Magic in posadka, čeprav prvič v tej sestavi, je rutinirano poselila kabine, ki bodo nudile domovanje v naslednjih štirih dneh. Tema se je počasi spuščala in megla na morju v brezvetrju ni obetala hitrega jadranja v tej noči. Naša pot nas je najprej vodila iz Červarja na start regate pred Vrsarjem. Vsi smo se oblekli v oblačila za jadranje v zimskih razmerah, škornje, rokavice, tople kape. Glavno jadro je bilo hitro do vrha jambora, a vetra je bilo samo za vzorec in motor je potiskal Black Magic po gladkem morju in brezvetrju proti Vrsarju. Ljupčo za krmilom je v temni noči, brez zvezd in Lune sledil besedam našega skipa Sreča, ostali smo poizkušali najti primerni prostor in položaj v kokpitu, se navaditi na vlago in mraz. Predvideni start regate je bil napovedan za 20.00, vendar se topla fronta še ni priplazila na zahodno obalo Istre, zato vlada bonaca, bo treba malo počakati s startom. Srečo ima karte in GPS v teh akvatorijih že v podzavesti, tako da smo v marino Vrsarja zapeljali kot podnevi. Tudi privez v prepolni marini je bil kmalu najden in nam zagotovil prijetnejše čakanje na start regate. To je tudi čas, ki se izkoristi za kuhanje in večerjo. Kuho je prevzel Milan in jo je suvereno peljal v času celotne regate tudi ob valovih, pomanjkanju plina in vode. Srečo ničesar ne prepušča slučaju: težo je treba zreducirati na minimum, zato manj vode, plina … Saj ste prišli jadrat in tekmovat po… ma..na.

1. etapa ( Vrsar–vmesni cilj Porer–Susak ) 52 Nm

Start : sreda 8. 12. 2010 ob 21.00 Vrsar

Vreme se popravlja, megla se je dvignila, rosenje je pregnal rahel veter, vendar oblaki zastirajo pogled na zvezde in luno. V soju svetlobe iz obale v Vrsarju se pomikamo proti cilju pred Vrsarjem, zelo temno je. Jadra so hitro gori in motor ugasnjen. Tišina v temi me nekoliko preseneti, saj so izginile oporne točke za orijentacijo v prostoru. Predštartna procedura je sicer standardna: poslušamo radijsko postajo VHF na kanalu 77, vendar doživljam postopek pred začetkom regate v temi, brez zvezd in lunine svetlobe, drugače, nekam virtualno. Genovo, prej polodvito, sedaj razvijemo do konca. V bledi svetlobi dohitimo konkurenčno jadrnico in tudi zadaj z leve nas pokriva nočna konkurenca. »Minuta do starta« zadoni v večerno tišino. Sedaj so se oči že privadile na temo in ločijo tudi sicer neosvetlene obrise otočkov pred Vrsarjem. »Kje je linija med svetilnikom Galiner in čerjo Orlandin?« To je naš start. Srečo prevzame krmilo, malo se umakne od startne črte, popustimo glavno jadro in genovo. Drsnika genove pripravimo za orco. Black Magic se opazno nagne in pospeši v vetru z boka. Topla fronta prinaša južni veter S-SSW, 5-8 Kt, morje 2. »Pol minute do starta.« Srečo obrne Black Magic v levo, v orco in zagrmi: »Zategni jadra …« Sočasno mi potisne krmilo v roke in pomaga pri finem trimanju jader. To ni tako enostavno, posebno ponoči in v šibkem vetru. Z baterijo je potrebno posvetiti po jadrih – glavnem in genovi – in po gubah, šivih in barvnih trakovih, nalepljenih vzdolž jader in najti pravo globino in napetost. Tukaj so izkušnje na preizkusu. In tukaj smo s Srečom v pravi družbi. Startali smo. Začne se nočno jadranje 59 Nm proti Rtu Kamenjak oziroma svetilniku Porer in naprej do otoka Susak. Enajst jadrnic različnih tipov, dolžin, opremljenosti in sposobnosti posadk se poda na pot v hladno noč. V daljavi se skušam orjentirati na svetilnik (Plič Mramori) in ker veter obrne in piha malo bolj z boka zorcamo malo bolj proti jugi v smeri našega cilja. Ko se stvari malo stabilizirajo, se ogledamo naokrog in Srečo nas pomiri: »Dobro smo startali …« Desno od nas, v zavetrini, opazimo rdeče lučke in bele nad njimi. Eni so res pred nami, a mi imamo višino. Oni bodo peljali bolj na odprto morje z bočnim vetrom in z večjo hitrostjo. Tam na odprtem jih predvidoma čaka tudi večji val, kar je za nas na Black Magicu z manjšo vodno linijo manj ugodno. Krajše barke ljubijo nizek val, nas uči skiper. Mi se držimo bolj obale in direktne linije do Rta Kamenjak. Ob startu je zanimivo tudi povedati, da na startni liniji ni sodnikov, saj je tema in velja gentleman agreement in zaupanje med skiperji. Tudi čas prihoda na cilj javlja vsaka posadka regatni jadrnici po VHF-u. Ta pristop mi je izredno blizu in je iz nekih drugih časov, tako drugačnih od današnjih. Pa to je že neka druga zgodba …

Oblaki se občasno malo razprejo in opazimo tudi zvezde. Takrat vidimo tudi bližnjo konkurenco, jadrnice v neposredni bližini. Dve dohitevamo in pri kardinalni oznaki ob otočku Lunga eno tudi prehitimo. Pri tem smo kar blizu plitvine in ker je oznaka v zavetrju, skrita za jadri, sem za krmilom kar malo presenečen, ko se odpeljemo mimo betonskega sodčka … Veter se malo okrepi, tako da se vsi posedemo po levem boku in ravnamo Black Magic, ki se premika s 3-4 Kt. Vseh šest se nas kar preriva v kokpitu. Vožnja postaja monotona, vendar pogosta kontrola jader z baterijo drži pokoncu ne samo krmarja, temveč tudi ostale. Meni manjkajo izkušnje nočnega jadranja in orientiranja v temi. Srečo mi pomaga s praktičnimi nasveti (oblaki, ribiči … ). Trije bodo šli spat, trije ostanemo (Srečo, Ljupčo, Božo). Milan še prej skuha vino in ga nalije v termovke. Če nas bo zeblo, za vsak slučaj … Precej smo se že oddaljili od obale in prave točke za orjentacijo ni mogoče najti, zato vozimo po kompasu ( 155 * ). Veter je močno popustil in hitrost je padla pod 3 Kt. Če bo šlo tako, bo cilj v Verudi, in prečenja Kvarnerja odpade. Koncentracija , jadra so zaplapolala, veter je spremenil smer. Ljupčo me zamenja za krmilom. Postaja hladno tudi po zaslugi ždenja, saj z jadri ni veliko početi. V daljavi vidimo svetilnik Sv. Ivan na pučini. Kuhano vino ogreje roke in želodec. Spet prevzamem krmilo in Srečo se poslovi, odhaja počivat. Veter se spet malo okrepi in piha sedaj iz SW valovi so malo višji in žal iz smer, kamor želimo pluti. Menjamo uzde in popustimo obe jadri, drsnik genove naprej in peljemo z bočnim vetrom. V valu jadra dobro dihajo, vendar prave hitrosti ni. Hitrost in energijo pojedo valovi, ki se v polegajočem se jugu (SE) in slabem vetu zaganjajo v Black Magic. Oblaki še vedno zakrivajo zvezde in luno, mraz prične načenjati neprespano telo, monotonija nažira koncentracijo. Luči jadrnic v regati so se porazgubile v temni noči, tako da nimamo pregleda, ali smo bolj spredaj ali na repu. Za nami je svetilnik Sv. Ivan na pučini in nova orientacija so svetilniki na zunanji strani Brionov. Ura je že 5 zjutraj , ko smo ob južnem svetilniku Brionov. Po VHF slišimo , da je prva jadrnica dosegla svetilnik Porer. To pomeni, da je cilj prve etape na otoku Susak in bo regata potekala čez celotno, daljšo varianto. Krmilo prepustim Milanu, ki z Dejanom in Igorjem prevzame stražo, in grem počivat.

Spanec ne pride takoj, valovi in intenzivnost doživetij v tej noči me držijo pokonci, vendar mraz in utrujenost premagata telo. Toplota v spalni vreči doda piko na i, zmanjka me. Moj z-z-z verjetno ne moti nikogar …

Prebudijo me glasovi in svetloba, ura je 8. Sonce je posušilo del oblakov in piha blag zahodnik WN 8 Kt, morje 2, postalo je še bolj hladno. Obeta se prehod hladne fronte, kot so meteorologi napovedali. Val se mi zdi še malo daljši kot ponoči tam bolj blizu obale Istre. Jadramo v polkrmo in spinakerjem na desnih uzdah. Za nami v privetrini, kakšnih 300 m zadaj, se borita Sir Francis in Raca. Franček je spredaj za največ dolžino barke. Pa sta obe jadrnici spet poravnani in dajeta občutek, da si bosta podali roke in izmenjali pijačo. Tudi nam na Black Magicu ne uspe pobegniti naprej. Veter prihaja v valovih in izkoristiti je treba vsako sapo. Ostale jadrnice so ali bolj zadaj, ali pa so odpeljale spet daleč na odprto morje, kjer je več vetra in več ji val. To taktiko so izbrale one daljše. Ista teorija kot ponoči… Mi imamo občutek, da smo solidno spredaj. Bomo videli na Susku. Kot v gledališču opazujemo mali match race obeh Elan 33 in 31S (Raca in Sir Francis). Raca odločno zaostane v višini, a izbere bolj globoki kurz proti Unijam. S tem se reši nečistega vetra in si obeta nekaj pridobiti na hitrosti ob sicer daljši poti. Bomo videli, kako se bo izšlo.

Sedaj že vidimo jasne obrise otoka Susak. Milan nas pocarta z malico. Tudi steklenica kačje zaroma od rok do rok. Veter varčuje s svojo močjo in kritično pojenjuje. Regatni odbor zaradi porajajoče se bonace po VHF-u posreduje predlog o spremembi time limit, iz 16. na 17. uro. Vsi skiperji razen ene se strinjajo s spremembo. Spremenba zato ni sprejeta, ostane pri limitu 16.oo.

Obišče nas jata delfinov, eden je občutno bolj svetle, skoraj bele barve. Podijo se okrog nas in nam polepšajo dan. Sedaj vidimo, da se nam jadrnice iz odprtega morja s polnimi spinakerji približujejo, oni imajo več vetra kot mi, ki smo navidezno bolj blizu Suska. Tudi mi vidimo, da iz smeri Rta Kamenjak prihaja veter, obljubljena hladna fronta. Tudi mi kmalu pospešimo. Po celi noči in dopoldnevu jadranja v šibkem vetru nas sedaj skorajda preseneti severozahodnik NW 15-18 Kt, tudi val je višji (morje 2-3). Tendenca moči vetra je v povečanju, zato je potrebna hitra usklajena akcija pospravljanja spinakerja. Milan gre na premec, on bo odprl spinchakel škotine spinakerja ob tangunu. Dejan in Igor bosta pospravljala spinaker tako, da ga bosta vlekla za rogelj v zavetrini, in spinaker za priponami jambora, nad ograjo in pod vangom tlačila skozi vhod v kabino jadrnice. Jaz bom na klavirturah, popuščal bom dvižnico spinakerja in ko bo spinaker v kabini, še dvižnico tanguna. Ljupčo bo odprl genovo. Načrt je jasen, pogoji (val in nagib jadrnice) so za dobre živce.

Milan hrabro zakorači iz kokpita po poševnini palube Black Magica naprej proti premcu. Vsi smo na svojih mestih, Srečo za krmilom. Milan se steguje za tangunom in z nogami išče pravo oporo za noge na premcu, ki poskakuje po penečem se morju. Rogej spinakerja se kot zakleto ne želi ločiti od škotine in tanguna. Sedaj stopi Milan povsem naprej do konca tanguna in z roko odpre karabin, ki drži spinaker. Z roko sedaj ne spusti odpetega roglja spinakerja, temveč ga nese mimo zaprte genove in zunaj premčne ograje nazaj proti jamboru. Spinakerja ne spusti, kljub veliki sili v jadru. »Spinaker ne sme pasti v morje,« pihne iz Milana. Ima prav samo, če ima močne roke. Celotna operacija izgleda v mojih očeh akrobatsko. Popustim dvižnico spinakerja, da se izprazni in zmanjša silo na roglju, ki je v Milanovih rokah. Sedaj Milan, Igor in Dejan pospravljajo spinaker, jarnica se zravna, hitrost pade. »Genovo ven,« zadoni iz Sreča. Obrnemo z bočnim vetrom in polnimi jadri proti severnem rtu otoka Suska.

Med to borbo s spinakerjem so štiri večje jadrnice iz odprtega morja smuknile pred nas. Pred nami je v kurzu zasidran ribiški čoln, ki se mu moramo izogniti. Obrnemo v kurz, vzporeden s severno obalo otoka Susak. Vozimo s polkrmo v zmernem valu. Kakšnih 150 m pred nami je jadrnica Raca, ki jadra z metuljčkom (s tangunom), malo za nami so Sir Francis in ostali …

Cilj prve etape je na Susku ob pomolu pristanišča. Vklopimo motor in pospravimo jadra. Štejemo jadrnice, ki so cilj prečile pred nami. Peti ali šesti smo v absolutnem času, zlata sredina. Pozneje iz rezultatov razberemo, da so vse jadrnice končala etapo v time limitu, torej pred 16.00 in to v 18 do 18,5 urah. Samo 30 minut loči prvega in zadnjega med enajstimi jadrnicami na absolutni razdalji 59 Nm od Vrsarja mimo Poreja do Suska s povprečno hitrostjo 3,22 Kt in povprečnem času 18:19: 05. Zdi se neverjetno. Za radovedne in bolj natančne so rezultati v prilogi.

Pristanišče na Susku je majhno tudi v decembru, ko 11 za ta čas neobičajnih gostov poseli maloštevilne muringe in pomol za valobranom. Mi z Black Magicom se zrinemo med zmagovalko prve etape EXPRESS Izudin (Jeanneau One Designe 35) in FADO (Salona 37), ki sta privezani na muringa znotraj mandrača. Milan se žrtvuje za kuhanje večerje. Vsi smo veseli, da bomo spali v varnem zavetju in si malo odpočili. Dobra večerja še dvigne moralo in tudi kozarci se dvignejo pod strop kabine. Pred nočjo se še malo sprehidim po Susku, ki ga že obliva zarja zahajajočega sonca. S kanala med Unijami in Suskom se dviguje vedno močnejši veter, to je napovedana hladna fronta. Morje se že peni in tudi mraz s temo prinaša negotovo noč. Ura je 17.00 ko se začno jambori privezanih jadrnic nagibati in žvižgati v rastočem vetru. Smo v varnem zavetju kabine Black Magic, sicer brez obljubljene elektrike, kar pa stoično ignoriramo, saj smo prišli jadrat in ne na dopust, kot smo se že naučili od Sreča. Ob 18. uri piha že zares in veter nosi morsko peno preko valobrana in tušira privezane jadrnice. Ko pogledam skozi odprtino vhoda v kabino, so slapovi morja, ki letijo čez visok valobran kakšnih 50 m od nas, kakor studijski prizor naliva v holivudskem filmu. Pozni član posadke se moker splazi v kabino. »Veter piha 60 Kt z refuli 70 Kt,« pravi. Dobro, da nismo na morju. Sedaj se spomnim edine jadrnice, ki se ni strinjala s podaljšanja time limita, kako prav so imeli … Sedaj slišimo zlovešče plahutanje jadra nekje v bližini. Pogledamo po naših jadrih, pa je vse na svojem mestu. Na sosednji jadrnici se je preohlapno zvita genova odprla in veter sedaj kaže svojo razdiralno moč nad tkanino iz kevlarja. Beseda kar nekam zastane, neprespanost naredi svoje, zato se kar brez velikega obotavljanja porazgubimo po spalnih vrečah. Ura je šele 19.30 pa na Black Magicu že zavladata mir in tišina, če izvzamemo mojo cirkularko. Ponoči se večkrat zbudim in prisluhnem zavijanju vetra in glasovom vesele družbe v sosednji jadrnici.

Sicer spim dobro. Zbudimo se v hladno, vedro jutro z oblaki.

2. etapa: SUSAK–PREMUDA 16 Nm

Start: petek, 10. 12. 2010 ob 11.oo, otok Susak

Spali smo, z izjemo Ljupča, katerega sta fotoaparat in z njim povezana strast prisilila bolj zgodaj iz spalne vreče, dolgo, več kot 10 ur … Včerajšna tramontana je na dveh jadrnicah (ena od njiju naša soseda) odvila genovo iz kevlaja in jo razcefrala po zadnjem robu. To je rezultat sinočnjega plahutanja. Lastnik je manj vesel kot jadrar … Sedaj vidim, kako važno je, lepo tesno zviti genovo oziroma pospraviti jadra. V pospravljanju, oblačenju in zajtrkovanju čas hitro mine in potem, ko se odvežemo in zapustimo otok Susak, me objame tista negotovost pred startom, ki jo še povečujejo otrpli udi v hladnem jutru. Pa Srečo takoj poskrbi, da ni dolgčas. Ko so jadra gori, je šale konec. S par manevri ob startni črti na NE strani otoka Susak se tudi jadralsko zbudimo.

Danes je vedro, nizka oblačnost, hladno piha NW-N 15 Kt , morje 2. Današnja etapa je kratka šprinterska z vetrom iz drugega in tretjega kvadranta. Torej bok in polkrma do krma. Spet se znajdem za krmilom. Skupaj z jadrnico Elektra imamo namere startati blizu rta na vzhodnem koncu otoka Susak. Startna procedura – podnevi je bolj pregledno. Srečo prevzame krmilo in startamo. Smo na neugodnih levih uzdah, ko peljemo čez startno črto, vendar imamo dobro višino. Elektra zavije z bolj bočnim vetrom in pospeši, vendar izgublja na višini. Vsi jadramo s polnimi jadri, JOD 35 je celo pod spinakerjem. Dobro se držimo pred daljšo jadrnico, ki nas celo fotografira. Potem se pa prične veter s krme krepiti, val se povečuje in Elektra postavi metuljčka in se odpelje mimo nas. Srečo s krmilom ravna Black Magic. Krmarjenje jadrnice s krmnimi vetrovi v visokem valu zahteva maksimalno koncentracijo. Tudi mi se s kratkim kroženjem zapodimo proti odprtemu moju in poizkušamo slediti Elektri. Gledam nazaj proti Unijam, od koder prihaja še močnejši veter in negotovo vprašam: »Ali bomo kaj krajšali? Zadaj je kar belo …« Divji rodeo se nadaljuje s polnimi jadri. Sedaj nas refuli že kar solidno nagibajo. »Krajšaj glavno jadro …« Milan spleza ob jambor, on bo vlekel prednji rob glavnega jadra, jaz imam prvo in drugo krajšavo, ostali si porazdelijo dvižnico, škoto … Srečo zapelje malo bolj v bok, škoto malo popustimo, dvižnica popuščena, krajšavo preko vinče vlečem dol. Tedaj se zgodi. Večji val, ki se prikotali od zadaj, dvigne krmo Black Magica in jo zadene s priveterne strani v bok. Ker je krmilo nad morsko gladino, ne prime več in jadrnica nekontrolirano zapelje v veter, pri čemer se močno nagne na levi bok, saj pri obračanju v veter dobi veter v polna jadra. Nagibu jadrnice sledi takojšna izravnava, jadra se sama izpraznijo, hitrost se zmanjša. Jadrnice so grajene tako, da se same obrnejo v veter ter zravnajo in ustavijo. Vse skupaj se je zgodilo bliskovito in brez negativnih posledic. Srečov glas nas pozove, da dokončamo delo na krajšanju glavnega jadra in spet smo v pravem kurzu.Veter se še kar naprej krepi in val se povečuje. Na prvi krajšavi je jadranje v polkrmo bolj zravnano, hitrost pa nič manjša, in sicer več kot 8 Kt . Na višini otoka Ilovik se veter malo umiri, val pa še vedno ostaja. Skupina jadrnic iz ozadja pluje bolj v bližini Ilovika in Premude in ima boljše izglede na cilju. Cilj na Premudi prečimo v sončnem vremenu. Tudi na tej sprinterski etapi s povprečno hitrostjo 7,92 Kt in povprečnim časom 2:16:20 je na zadnjem mestu uvrščena jadnica zaostala za prvo za 45 minut. Obilo materiala za debato o taktiki. Z Black Magic smo zasedli v absolutnem 8. mesto. Ura je 14.30.

Pristanišče na otoku Premuda (južna stran) je plitvo in majhno. Čeprav ni sezona, je pristanišče kar v stiski prenočiti enajst gostujočih jadrnic in več kot 70 jadralcev. Zato se jadrnice povežejo v tesne svežnje znotraj mandrača, večje najdejo vez na bok na pomolu za trajekt. Pred večerjo izkoristimo čas za sprehod na vrh otoka, ki nas obdari z lepim razgledom na sever (otoki Silba, Ist, Grebeni) in Velebit v ozadju. Spustimo se tudi po strmi poti v severno pristanišče Premude. Pod večer se NW-N spet okrepi in bele grive se podijo po morju, spet je zelo mraz. Sprehod je tudi priložnost za fotografiranje, kar posebno dobro izkoristi Ljupčo, ki nas pozneje obdari z vrsto že prav umetniških fotografij.

Zvečer imamo organizirano večerjo Pri Celestinu v bližini pristanišča. Že sam pogled na posode za pod peko (sač) in vonj po gorečih drvih ob prihodu v konobo na prostem nam pričara poseben občutek in zadovoljstvo, da smo v zimskem času prijadrali sem, kamor se hodi običajno poleti. Kulinarično pojejo janjetina, ribe in zelenjava ubrano melodijo. Če bi sedeli na toplem, bi moje pisanje bilo daljše za kakšno stran … in misel. Po večerji vztrajajo tisti, ki najdejo stare prijatelje in jim je noč predolga.

3. etapa (Premuda–plitvina Arbit na jugu Unij (vmesni cilj)–Veruda 45 Nm

Start: sobota, 11. 12. 2010 ob 9.00, Premuda (južno pristanišče)

Spanje je bilo globoko, saj me niso zbudili tisti, ki so se po večerji malo zadržali. Sedaj smo že tretjo noč na Black Magic in gibanje, oblačenje, zajtrkovanje ter vse tiste male nepomembne, a važne stvari potekajo rutinsko, brez naglice pa vendar usklajeno s sojadralci. Sonce se počasi dviga iz obzorja in občasno pričara veličasno glorijo na nebu. Tudi to so pogledi, zaradi katerih prihajam na morje, na samo jadrat in tekmovat. Vedro je in hladno, saj je zima, piha zmeren SE 10-12 Kt , morje 2. Jadrnice, ki so se včeraj privezale na Black Magic, se danes odvezujejo pred nami in imajo zato več časa za priprave pred startom kot mi, ki izplujemo zadnji. Ali je to slučaj ? V jadranju ni slučaja, jadranje je kakor šah, mi je pred časom pripovedoval znan in uspešen jadralec. Razmišljati moraš v naprej, kaj boš storil. Se strinjam, jaz zato jadram s Srečom, on razmišlja, jaz morda kdaj storim …

Naša majhna zamuda ob prihodu na start nas ne obremenjuje preveč, toliko več pa glasilke skipa, ki nas dvignejo iz jutranje omotice. Klub temu startamo bolj sramežljivo, zadaj. Sedaj smo mi bolj blizu obale v gladkem morju in konkurenca bolj zunaj v bolj visokem valu. Dvignemo spinaker in Dejan za krmilom ob Srečovi asistenci pokaže, da ni prvič na predbožičnem jadranu in sploh pod jadri. Lepo dohitevamo bližnjo konkurenco, le tisti večji in tisti, ki so prišli zmagat (JOD 35) se odpeljejo proti Susku po zunanji strani, ali mimo, neznano kam. Verjamem, da niso pozabili vmesnega cilja pri Unijah! Naše konkurente smo sedaj že ujeli in imamo tudi boljšo višino. Jadranje v krmo pod spinakerjem zahteva koncentracijo krmarja in tistega na škotini spinakerja. Pravo garanje. Veter se še okrepi in na trenutke kar letimo skozi valove. Sedaj je posijalo tudi sonce in ker jadramo s krmnim vetrom in je navidezni majhen, se sončimo v decemberskem soncu. Sedaj imamo že odločno prednost in pred nami je le Špela (Dehler35), če izvzamem štiri večje jadrnice, ki so sicer hitrejše od nas. Stres in tekmovalna mrzlica pričarata potrebo po sladkem, še več, po čokoladi. Kje pa je? Saj smo jo kupili. Da, toda kje je sedaj na Black Magicu? Igor predvideva, da ve, kje je, ima pa problem z želodcem, če gre v podpalubje. Po nekaj minutah, tvega in se hrabro odloči za pohod v notranjost jadrnice. Kmalu se pojavi z rjavim zlatom – čokolado v rokah. Premagal je sebe in zmagal za nas vse. Srečo očetovsko razdeli rjavo drogo. Na vmesnem cilju pospravimo spinaker in se previdno približujemo kardinalni oznaki. 15, 12 , 8 , 7, 5 m na glas beremo iz displeja globinomera. Rahla tesnoba zavlada. 10, 12, 15 m in že smo mimo oznake in plitvine. Spet spinaker gor in zgodba se nadaljuje, kjer se je prej končala. Veter se spet okrepi, ko plujemo ob Unijah. Ene, ki so bili na startu pred nami, smo pustili zadaj.

Preleti nas jata divjih gosi s temnim perjem in belimi kljuni. Čisto nizko so na poti v Afriko, na toplo. Blizu nas se morje belo peni in tune skačejo visoko iz morja pri lovu svojega kosila. Zapluli smo mimo Unij v Kvarner. Veter ob visokem soncu vse bolj izgublja na moči in iz juga SE obrača na SW ob relativno visokem valu, neugodno za nas. Špela pred nami je poizkusila z lahkim genakerjem, vendar ta žalostno visi ob jamboru. Vklopijo motor in DNF. Tudi nam ne gre dobro, saj je pri znatnem valu, ki nas odriva iz smeri, in slabem vetru orca slab izbor. Zapeljemo z bočnim vetrom in skoraj vzporedno naval. Izgubljamo na višini, vendar se premikamo pod Rt Kamenjak, počasi. Ob obali je val nižji, zato nas manj zavira ob šibkem vetru. Obrnemo nazaj proti svetilniku Porer in se plazimo naprej. Temni se. Po VHF potekajo pogovori o time limitu, enim je »zadost vsega«, drugi vztrajamo. Nekako se privlečemo mimo Porerja, ko spet malo močneje zapiha. Za krmilom se malo segrejem oziroma pozabim na vse večji mraz. Lepo nam gre, čez uro bomo na cilju v Verudi. Pa polna jadra se nenadoma sesujejo. Veter piha v nasprotni smeri. Zapeljemo celo v smeri, nasprotni našemu cilju, samo da se ne ustavimo. Obrat v veter ne uspe, rešimo se z vetrom v krmo. Pred vhodom v Verudo zgubimo celo uro. Končno pihne iz Verude in zorcamo skozi cilj kot absolutno četrti.

Ura je 19.50.

V Bunarini poiščemo prazen muring in se privežemo. Elektrika nam omogoči gretje na Black Magicu. Večerjamo in ob 22h se dobimo na razglasitvi rezultatov in podelitvi pokalov.

Na tem jadranju se uporablja PHRF (performance handicap rating factor) z načinom TOT (time on time).Tekmovalno vrednotenje uvršča jadrnice absolutno in korigirano. Absolutno pomeni realni doseženi čas v posamezni etapi in seštevku vseh etap. Korigirano pomeni realni čas pomnožen (korigiran) z ratingom in povprečno hitrostjo vseh jadrnic, ki so končale etapo. Rating se računa za vsako jadrnico posebej po posebni formuli, ki upošteva: dolžino jadrnice, višino jambora, vrsto jader, njihov material .. in še več parametrov, ki jih preveri komisija. Tako dobi vsaka udeležena jadrnica svoj RATING.

REZULTATI :

Absolutno:

1. Epress Izudin (Junneau One Designe 35)
2. Fado (Salona 37)
3. Electra (Aquavit 36)

5. Black Magic (Elan 33)

Korigirano:

1. Raca (Elan 33)
2. Elektra (Aquavit 36)
3. Epress Izudin (Junneau One Designe 35)

5. Black Magic (Elan 33)

Podrobnejši rezultati so v prilogah.

Pomembno je, da se je regata končala brez poškodb jadralcev in edine jadralke, ter razen nekaj strganih jader ni nastala omembe vredna škoda na jadrnicah. Posadke so pokazale dostojno znanje v tudi manj običajnih, zimskih razmerah. Regatni odbor je suvereno pripeljal jadranje do konca. Posadke so se izkazale po veliki izenačenosti, posebno v prvih dve etapah, ko so prispele vse jadrnice v razliki ene oziroma pol ure. Zadnja etapa je bila ruleta in preizkus potrpežljivosti.

Posadke so se razšle s prijetnimi spomini, ki jih izražam tudi s tem poročilom. Morda bo moje pisanje koga vzpodbudilo, da jadranje spozna tudi v drugačnih pogojih, izplača se. Naslednji dan so bili pomoli in barke bele od jutranje slane in po daskah pomola je prava poledica, saj je lahko, je zima. Zgodaj zjutraj se odpeljemo iz Varude/Bunarine nazaj proti Rovinju, Poreču, Vrsaju in končno Červaju, od koder smo startali.

Vsi smo bogatejši za novo pustolovščino, izkušnjo, nova znanja v razmerah, ki so daleč od poletnega, počitniškega jadranja, dostojna JKO in Sreču Škrlecu, saj: »Po..a m…a niste prišli galebe in morje gledat, temveč jadrat in tekmovat.«

Ps. : Teden dni pozneje sem bil spet na morju v Opatiji. Padlo je 20 cm snega, ceste so plužili in par dni je bilo -6 ˚C . Na Malem Lošinju in Rabu je obležal sneg. Mi smo imeli na regati srečo z vremenom, čeprav nas je že takrat zeblo.

Sestavil: Božo Dajčar
Fotografije: Ljupčo Taseski in Božo Dajčar